Neverjetno, kako samodestruktivna so od daleč videti (tudi) letošnja predvolilna prizadevanja slovenskih političnih strank. Medsebojno blatenje politikov manjša verodostojnost vseh, saj drug drugega osirajo in si dokazujejo same slabe lastnosti: če bi nekdo verjel vsem, bi odpisal vse kandidate z vseh volilnih list. Če verjame samo enim, izpade naiven, saj drugi po prepričljivem zatrjevanju prvih niso kaj dosti boljši. Če verjame samo drugim, pa iz istega razloga ni čisto nič manj naiven od tistega, ki verjame prvim.

Skratka, edina – zame pričakovana – posledica tovrstnega medsebojnega zaničevanja in blatarjenja je, da se drastično zmanjša zaupanje v vse politične smeri, kar zapira prostor demokraciji in politični kulturi nasploh.

Toda mogoče bo kmalu prišel čas, ko bo narod zahteval boljše politike od zmerjačev, podtikovalcev in hujskačev, ki zganjajo takšen propagandni cirkus. Tudi prozornega in praznega hvalisanja vsevprek se bo misleči volivec – upam – kaj kmalu naveličal. Raje se bo potrudil in kar sam – brez odvečnega promocijskega prišepetavanja – razmislil o verodostojnosti oblastnikov skozi njihova dosedanja dejanja, ne pa skozi njihove prenapihnjene predvolilne obljube.

Edini pravi kriterij pri odločanju za nove oblastnike je resno vrednotenje njihovega že opravljenega dela. In pa spoštljiv, kultiviran odnos do njihovih političnih nasprotnikov. Kar je v jasnem nasprotju s starim ljudskim rekom: polit'ka je kurba.

Navdušenci in prepričanci pa se seveda z mano - če se bomo pogovarjali o tem - ne bodo strinjali, kar iskreno obžalujem.

 

nocoj sem se najedla kot kraljica: piškotkov, lubenice in ostrig

in čakam, ljubi, na vsak tvoj namig, ko ti nastavljam svoja mehka lica

nocoj te na tej blaženi odeji povabim, da se vame utopiš

in da na meni, kakor na galeji, ujameš v jadra spet orkana piš

če hočeš, se oblijem s čokolado, se v cimetov takoj povaljam prah

(priznaj, da te je zdaj vsaj malo strah, ker veš, kaj delalo dekle bi rado)

nikar pa me s cvetovi ne prekrij, ker bi se od dišanja zadušila

nikoli več nikomur dovolila razblinjanja najslajših fantazij

ljubezen je vino v čaši vsemirja

usoda jo toči iz soda brez dna

z njo žejo teši, z njo miri in vznemirja

ko v rosi blesti in v kapljah dežja

po žilah studenčnih, po strugah globokih

napaja ta mali in čudežni svet

pijana sloni na nebesnih obokih

vsak dan, dan za dnem, je ves vanjo odet

osmišlja življenje, ga z zarjo preliva

ko jutro za jutrom se v ples zavrti

vsa trudna zaspi, a zbudi se iskriva

v belini zardi iz črnine noči

zateče se v kri, osoljena in živa

stopljena z globino tvojih oči

Vsak človek je tudi pesnik. Tako kot je vsakdo plavalec, le da se nekateri ne naučijo plavati, drugi pa včasih malo zaplavajo sem in tja in jim to čisto zadošča.

Jaz sem vse življenje pisal pesmi. Zakaj, ne vem. Na koncu življenja sem jih imel namen zbrati v knjigo, kot povzetek svojih življenjskih občutenj. Težava je bila v tem, da nikoli nisem natančno vedel, kdaj bo konec življenja. Smrt bi me lahko prehitela in pesmi ne bi bile zbrane, obležale bi raztresene po predalih. Ker se jih nikomur več ne bi dalo pregledovati, bi končale kot star papir. Kakor da sploh ne bi bil popisan. Zato sem jih občasno, vsakih nekaj let,  preložil na kup in med zlaganjem vedno zavrgel tiste, ki so se mi tedaj zdele brez veze. In takih sploh ni bilo malo. Če zdaj pogledam nazaj, jih je bilo precej več od teh, ki so ostale.

Nikoli nisem mogel razumeti naših pesnikov, ki so izdali po 50 ali celo več pesniških zbirk. Nazadnje pa sem si razložil, da so to počeli predvsem zaradi plačila: pesnik je namreč plačan po verzu. In pri njih je bilo najbrž na delu tudi samoljubje; vsega, kar so zapisali, se jim je zdelo škoda, čeprav bi marsikaj sodilo v smeti, pač kot vaja za tistih nekaj odličnih verzov, ki so se izluščili iz celote občutenj kot njihovo vsebinsko jedro.

Zdaj pa ne vem: je konec življenja ali kaj ... Amaliettiju bom danes poslal zbirko, da jo bo čez poletje natisnil v knjigi. Tu pa je težava v tem, da bom najbrž pesnil še naprej. Kam torej potem s preostankom, ki bo šele nastal? Če bo res ...

Pri meni umira ptica. Kosovka. Njeno telo je videti iz ure v uro bolj nebogljeno.

Nisem vedel, kdaj je pela ona. Vem pa, da sem jo poslušal. Imela je lep glas, ki ga zapušča drugim pticam. In v njem je bilo polno vsebin. Zdaj, ko neslišno odhaja v tišino, ostajajo tu.

Na vrtu kosi pojejo žalostne pesmi.