Tišine ni, a človek jo velikokrat sliši, tako kot praznine ni, pa jo človek tolikokrat občuti. Ko se človekov duh poglobi vase, ostane le malo tega, kar obstaja izven njega. Čuden mir je to, podoben niču, a je v njem čisto vse, kar človek je. Navzven le droben listek, ki ga nosi veter skozi vesolje, tiho šelesti in to pesem poslušajo le zvezde....

Vsak človek spozna samo del pesmi, ki jo poje čas. Vse ostalo je del tišine.

Na videz preprosta pesem, Matjaž, ki to vsekakor ni. Jesen vedno prinese drugačne misli.

Lahko bi napisal še eno pesem in sicer o tem:

Ljubezen je, vsi zvoki so v njej, ker tišine ni, če je nihče ne sliši...in pesem najbrž ni pesem, morda je samo nema solza neke zvezde...

Ne vem. Ta pesem je sicer res preprosta, imaš pa prav, da je tudi jesenska. Čeprav sem jo napisal še v prejšnjem tisočletju.

Priznam, nisem pričakovala starejše pesmi, a je čas najbrž vplival na izbor...in morda tudi na to, da nisi napisal česa novega...

V tvojih pesmih sem že večrat opazila precej zahtevne miselne zanke, pesem se preprosto samo prebere zaradi tekočega jezika in oblikovne doslednosti, ki jo vnašaš v sonet. Nekako se z zelo rahlimi razlikami pojavi in potrditev in zanikanje hkrati. Ni mi to tako enostavno razumeti, ker gre za dva vidika, človeškega in tistega, ki pripada samo večnosti.

Maatjazh :-) trenutno nisi preveč naklonjen svoji poeziji, morda bi pa objavil še kakšno starejšo pesmico, da besede na tvojem blogu ne bodo tako zelo zapuščene?

Paradoksalno: tišine ni, potem pa takole lepo utihneš!*:)