Do volitev bom o slovenski politiki skoraj zagotovo zapisal samo še tole.

Predvolilna kampanja mineva v znamenju balončkov. Rdeči, modri, rumeni ... S prvimi je nastopal Borut Pahor na shodu v Kranju, z drugimi Katarina Kresalova v ljubljanskem Cankarjevem domu, s tretjimi Branko Grims nekje na Gorenjskem ... Najverjetneje so predvolilni balončki lebdeli še marsikje in še v marsikateri barvi, na primer v oranžni, a sem zamudil priložnost, da si jih ogledam, se naužijem njihove lepote in simbolike.

Tako je, simbolike. Balonček mi predstavlja lebdeče obljube; poln je postanega zraka, ki ga dviguje pod strop, kjer pa (privezan h gospodarju) vendarle vzvišen lebdi nad nami in nad resničnostjo. Balonček je simbol transcendence, preseganja resničnosti, ki omogoča izvoljenim politikom višje položaje, kot jih ima večina med nami. Če poči, pa se kaj hitro izkaže, da je šlo za prazno marnjo: nič se ne zgodi, pok se v siceršnjem predvolilnem hrupu komajda opazi.

Balončki so torej postali sredstvo za prepričevanje slovenskih državljanov. Kot takšni kažejo na to, da stranke pojmujejo potencialne volivce kot infantilna, otročja bitja, ki verjamejo vsaki marnji, pa četudi je prazna.

In močno spominjajo na kondome, zaradi česar simbolizirajo tudi impotenco njihovih uporabnikov, oziroma njihov namen, da ne bodo zaplodili ničesar: vse bo še naprej le igra brez oprijemljivih rezultatov.

Kaj pa se zgodi z balončki, ko so shodi končani? Pozabljeni obležijo na prizoriščih, zrak se počasi izmuzne iz njih, obležijo kot gumijaste cunjice, ki so nekoč predstavljale iluzijo nečesa, česar ne bo.

Žal sem medtem že odrasel. Z balončki se ne igram več.