Oh, vidim, da so na moj blog navesili reklame. Brez veze, ne grem se več. Prej je bil skoraj čist, zdaj pa človek ne ve, ali bi najprej pogledal, kaj naj kupi, ali kaj naj prebere. Sicer pa že itak nisem preživljal ne vem kako poetičnega obdobja, tako da ni škode, če se kar poslovim od tu. Hvala tistim, ki ste me kdaj obiskali, imejte se lepo.

LpM

Tišine ni. A vendar me objema

nje hladna moč, prežema mi kosti;

s krvjo oplaja zvok, a izpuhti

v vesoljni Nič in v njem ostaja nema.

Tišine ni. A vendar jo poslušam;

kamnine zven, ko tiho govori,

o vsem molči. Neslišno se zgubi

pod zemljo, kjer buči ujetim dušam.

Tišine ni. A kaj so ti glasovi,

ki jih iz daljne kozmične praznine

prinašajo do sem zvezdni vetrovi?

Neznana pesem časa, ki ne mine,
že od davnin jo pojejo vekovi,
še vedno živa, ve, da ni tišine.

 

Do volitev bom o slovenski politiki skoraj zagotovo zapisal samo še tole.

Predvolilna kampanja mineva v znamenju balončkov. Rdeči, modri, rumeni ... S prvimi je nastopal Borut Pahor na shodu v Kranju, z drugimi Katarina Kresalova v ljubljanskem Cankarjevem domu, s tretjimi Branko Grims nekje na Gorenjskem ... Najverjetneje so predvolilni balončki lebdeli še marsikje in še v marsikateri barvi, na primer v oranžni, a sem zamudil priložnost, da si jih ogledam, se naužijem njihove lepote in simbolike.

Tako je, simbolike. Balonček mi predstavlja lebdeče obljube; poln je postanega zraka, ki ga dviguje pod strop, kjer pa (privezan h gospodarju) vendarle vzvišen lebdi nad nami in nad resničnostjo. Balonček je simbol transcendence, preseganja resničnosti, ki omogoča izvoljenim politikom višje položaje, kot jih ima večina med nami. Če poči, pa se kaj hitro izkaže, da je šlo za prazno marnjo: nič se ne zgodi, pok se v siceršnjem predvolilnem hrupu komajda opazi.

Balončki so torej postali sredstvo za prepričevanje slovenskih državljanov. Kot takšni kažejo na to, da stranke pojmujejo potencialne volivce kot infantilna, otročja bitja, ki verjamejo vsaki marnji, pa četudi je prazna.

In močno spominjajo na kondome, zaradi česar simbolizirajo tudi impotenco njihovih uporabnikov, oziroma njihov namen, da ne bodo zaplodili ničesar: vse bo še naprej le igra brez oprijemljivih rezultatov.

Kaj pa se zgodi z balončki, ko so shodi končani? Pozabljeni obležijo na prizoriščih, zrak se počasi izmuzne iz njih, obležijo kot gumijaste cunjice, ki so nekoč predstavljale iluzijo nečesa, česar ne bo.

Žal sem medtem že odrasel. Z balončki se ne igram več.

Neverjetno, kako samodestruktivna so od daleč videti (tudi) letošnja predvolilna prizadevanja slovenskih političnih strank. Medsebojno blatenje politikov manjša verodostojnost vseh, saj drug drugega osirajo in si dokazujejo same slabe lastnosti: če bi nekdo verjel vsem, bi odpisal vse kandidate z vseh volilnih list. Če verjame samo enim, izpade naiven, saj drugi po prepričljivem zatrjevanju prvih niso kaj dosti boljši. Če verjame samo drugim, pa iz istega razloga ni čisto nič manj naiven od tistega, ki verjame prvim.

Skratka, edina – zame pričakovana – posledica tovrstnega medsebojnega zaničevanja in blatarjenja je, da se drastično zmanjša zaupanje v vse politične smeri, kar zapira prostor demokraciji in politični kulturi nasploh.

Toda mogoče bo kmalu prišel čas, ko bo narod zahteval boljše politike od zmerjačev, podtikovalcev in hujskačev, ki zganjajo takšen propagandni cirkus. Tudi prozornega in praznega hvalisanja vsevprek se bo misleči volivec – upam – kaj kmalu naveličal. Raje se bo potrudil in kar sam – brez odvečnega promocijskega prišepetavanja – razmislil o verodostojnosti oblastnikov skozi njihova dosedanja dejanja, ne pa skozi njihove prenapihnjene predvolilne obljube.

Edini pravi kriterij pri odločanju za nove oblastnike je resno vrednotenje njihovega že opravljenega dela. In pa spoštljiv, kultiviran odnos do njihovih političnih nasprotnikov. Kar je v jasnem nasprotju s starim ljudskim rekom: polit'ka je kurba.

Navdušenci in prepričanci pa se seveda z mano - če se bomo pogovarjali o tem - ne bodo strinjali, kar iskreno obžalujem.

 

nocoj sem se najedla kot kraljica: piškotkov, lubenice in ostrig

in čakam, ljubi, na vsak tvoj namig, ko ti nastavljam svoja mehka lica

nocoj te na tej blaženi odeji povabim, da se vame utopiš

in da na meni, kakor na galeji, ujameš v jadra spet orkana piš

če hočeš, se oblijem s čokolado, se v cimetov takoj povaljam prah

(priznaj, da te je zdaj vsaj malo strah, ker veš, kaj delalo dekle bi rado)

nikar pa me s cvetovi ne prekrij, ker bi se od dišanja zadušila

nikoli več nikomur dovolila razblinjanja najslajših fantazij