Po moje ne bi znal nihče razrešiti uganke, kako sem lahko po duši socialist, hkrati pa težko prenašam (če sploh) slovenske t.i. leve stranke.
Ta uganka se mi je zastavila, ko sem se dva dni poglabljal v Atillovo pesem
MRTVA POKRAJINA
Ločje veni nad gladino,
v snežno višino puščobno,
bele meglice hlapijo.
Zvoki neslišni hrestijo
na njivi.
V mraku zajetnem s tišino
zima prekriva plitvino.
Jezero z gostimi vali
plivka pod čoln ob obali,
samoten.
V gozdu, na ledu vejevja,
čas se v krčih rojeva.
Mraz se v mahovje zareže,
kljuse koščeno priveže
k počitku.
V slamo se trta zakriva,
grozdje ledi se, tam sliva
ždi v družbi palic zloženih,
starčkom v oporo sušenih,
pri hoji.
Krájina pada v dolino,
vas je obkrožena z zimo,
mraz se ji v belež zažira,
s kremplji razpoke razpira
igrivo.
Vrata na praznem svinjaku
z vetrom lopútajo v mraku,
kot da naj prašič zablodi
k zvrhano polni posodi
koruze!
V čumnati kmetje sedijo,
molijo v prazno, molčijo.
V fajfi žari list srobota,
v glavah pa misel se mota
temačna.
Grozd ledení za gospoda.
Zanj trskljà gozd, šumi voda.
Le pred njegovim pogledom
ribe debele pod ledom
so skrite.
(januar 1932)