ljubezen je vino v čaši vsemirja

usoda jo toči iz soda brez dna

z njo žejo teši, z njo miri in vznemirja

ko v rosi blesti in v kapljah dežja

po žilah studenčnih, po strugah globokih

napaja ta mali in čudežni svet

pijana sloni na nebesnih obokih

vsak dan, dan za dnem, je ves vanjo odet

osmišlja življenje, ga z zarjo preliva

ko jutro za jutrom se v ples zavrti

vsa trudna zaspi, a zbudi se iskriva

v belini zardi iz črnine noči

zateče se v kri, osoljena in živa

stopljena z globino tvojih oči

Vsak človek je tudi pesnik. Tako kot je vsakdo plavalec, le da se nekateri ne naučijo plavati, drugi pa včasih malo zaplavajo sem in tja in jim to čisto zadošča.

Jaz sem vse življenje pisal pesmi. Zakaj, ne vem. Na koncu življenja sem jih imel namen zbrati v knjigo, kot povzetek svojih življenjskih občutenj. Težava je bila v tem, da nikoli nisem natančno vedel, kdaj bo konec življenja. Smrt bi me lahko prehitela in pesmi ne bi bile zbrane, obležale bi raztresene po predalih. Ker se jih nikomur več ne bi dalo pregledovati, bi končale kot star papir. Kakor da sploh ne bi bil popisan. Zato sem jih občasno, vsakih nekaj let,  preložil na kup in med zlaganjem vedno zavrgel tiste, ki so se mi tedaj zdele brez veze. In takih sploh ni bilo malo. Če zdaj pogledam nazaj, jih je bilo precej več od teh, ki so ostale.

Nikoli nisem mogel razumeti naših pesnikov, ki so izdali po 50 ali celo več pesniških zbirk. Nazadnje pa sem si razložil, da so to počeli predvsem zaradi plačila: pesnik je namreč plačan po verzu. In pri njih je bilo najbrž na delu tudi samoljubje; vsega, kar so zapisali, se jim je zdelo škoda, čeprav bi marsikaj sodilo v smeti, pač kot vaja za tistih nekaj odličnih verzov, ki so se izluščili iz celote občutenj kot njihovo vsebinsko jedro.

Zdaj pa ne vem: je konec življenja ali kaj ... Amaliettiju bom danes poslal zbirko, da jo bo čez poletje natisnil v knjigi. Tu pa je težava v tem, da bom najbrž pesnil še naprej. Kam torej potem s preostankom, ki bo šele nastal? Če bo res ...

Pri meni umira ptica. Kosovka. Njeno telo je videti iz ure v uro bolj nebogljeno.

Nisem vedel, kdaj je pela ona. Vem pa, da sem jo poslušal. Imela je lep glas, ki ga zapušča drugim pticam. In v njem je bilo polno vsebin. Zdaj, ko neslišno odhaja v tišino, ostajajo tu.

Na vrtu kosi pojejo žalostne pesmi.

Po moje ne bi znal nihče razrešiti uganke, kako sem lahko po duši socialist, hkrati pa težko prenašam (če sploh) slovenske t.i. leve stranke.

Ta uganka se mi je zastavila, ko sem se dva dni poglabljal v Atillovo pesem

MRTVA POKRAJINA

 

Ločje veni nad gladino,

v snežno višino puščobno,

bele meglice hlapijo.

Zvoki neslišni hrestijo

na njivi.

 

V mraku zajetnem s tišino

zima prekriva plitvino.

Jezero z gostimi vali

plivka pod čoln ob obali,

samoten.

 

V gozdu, na ledu vejevja,

čas se v krčih rojeva.

Mraz se v mahovje zareže,

kljuse koščeno priveže

k počitku.

 

V slamo se trta zakriva,

grozdje ledi se, tam sliva

ždi v družbi palic zloženih,

starčkom v oporo sušenih,

pri hoji.

 

Krájina pada v dolino,

vas je obkrožena z zimo,

mraz se ji v belež zažira,

s kremplji razpoke razpira

igrivo.

 

Vrata na praznem svinjaku

z vetrom lopútajo v mraku,

kot da naj prašič zablodi

k zvrhano polni posodi

koruze!

 

V čumnati kmetje sedijo,

molijo v prazno, molčijo.

V fajfi žari list srobota,

v glavah pa misel se mota

temačna.

 

Grozd ledení za gospoda.

Zanj trskljà gozd, šumi voda.

Le pred njegovim pogledom

ribe debele pod ledom

so skrite.

(januar 1932)

že dolgo nočem

napisati te pesmi

skrivam se pred njo

bojim se teh besed

ker vem

da bodo zamolčale

odgovor

že dolgo nočem

spraševati

ker vem, da odgovora

ni

da bi bila vprašanja

nedomišljena

resnice pa

bi bile

bolni okraski

zasilnih izmišljij

za dnevno

rabo

zato mi ne govori

o pesmih

zato mi ne govori

o pesnikih

in ne pričakuj

niti odgovora

na pomisel

katero

je pravo

vprašanje

mravljica

moja

PRAZEN SONET 

že dolgo vem, da bo ta pesem prazna

čeprav sem jo zapisal šele zdaj

vem, da resnica v njej bo neopazna

in kdo ne bo je videl in zakaj.

že dolgo me plašijo te besede

pred njimi sem se skrival ves ta čas

ker kmalu bodo vse te črke blede

v pepel razsute kakor moj obraz.

o, kdaj sem se že nehal spraševati

o vsem, na kar odgovorov ne vem

kar mogel bi in moral bi spoznati

kar hotel sem povedati ljudem!

povedal bi, če bi poznal vprašanja

a zdaj priznam, da nič ne vem o tem.